Ne ena, kar dve novi strugarki!

Ročno struženje lesa marsikje po svetu uvrščajo med umetnost. Vaze in sklede največjih mojstrov so razstavljene v muzejih in galerijah ter dosegajo vrtoglave cene. Morda tudi to rastoče spoštovanje do dela na stružnici vpliva na to, da se pojavlja vedno več ljudi, ki čutijo ljubezen do dela z lesom in bi radi svoj ustvarjalni potencial uresničili sredi kopice ostružkov in zadušeni pod kupom prahu, ki se dviga od sklede, medtem ko jo brusiš.

Ko sem začela spremljati woodturnerje preko družabnih omrežij, sta mi pozornost kmalu pritegnili dve dejstvi: a.) veliko med njimi ima lepo gojene brade in b.) presenetljivo veliko med njimi je žensk. Tega z bradami še nisem razvozlala. Ni me pa nič začudilo, ko sva se v pogovor na Facebooku zapletla s Stanislavom Lamovškom, enim največjih slovenskih mojstrov struženja, in ugotovila, da ga veseli predvsem to, da je končno našel tudi pri nas žensko, ki se želi ukvarjati s struženjem. Kmalu zatem sem ga obiskala v njegovi delavnici v škofjeloškem pogorju in ostala odprtih ust sredi njegove votline čudes. V svoji delavnici ima 9 (!) stružnic (Stanislav oprosti, če sem kakšno prezrla) in … kaj jaz vem, najmanj sto različnih dlet, poleg seveda še tisoč drugih malenkosti, ki ti pridejo prav, ko se lotiš hloda in ga poskušaš pretvoriti v nekaj lepega in gracioznega.

Pred kratkim pa se mi je Stanislav ponovno oglasil: nisi edina, poleg tebe obstaja še eno dekle, ki izdeluje sklede na stružnici. Slovenija ima torej ne eno, ampak dve novi strugarki! Kaj če bi se mi dobili en dan na skupinskem struženju, kjer se spoznamo in si izmenjamo izkušnje? Seveda sem bila za in tudi Maja Klemenčič se ni dolgo obotavljala.

V soboto, ko sem se pripeljala v Dolenčice pod Starim vrhom, se trdovratna megla še ni umaknila soncu, ki je kasneje obsijal okoliške hribe. Maja in Stanislav sta me že čakala, kava se je kuhala in rogljički so bili na mizi. Priznala sem, da imam hudo tremo, ker zagotovo delam čisto vse narobe in se bojim, da se mi bosta smejala. Res sta se mi, ampak zaradi moje treme, ne zaradi nerodnosti z dletom.

Ne znam povedati, kako dobro mi je delo: pogovor z ljudmi, ki se ukvarjajo z istim delom, se srečujejo z enakimi zapleti in težavami, jih na enak način ob živce spravljajo isti zoprni detajli … in se znajo na enak način razveseliti res lepega kosa lesa, če nanj naletijo po srečnem naključju.

stansilasv-lamovsek maja-klemencic metka

Stanislav je mojster, ki se je struženja naučil pred dolgimi leti in je v svoji dolgi praksi izpopolnil tehniko in našel odgovore na tako rekoč vsa vprašanja, ki se pri tem delu postavljajo. Z Majo sva se struženja lotili pred dobrim letom dni in naju tarejo tako rekoč vse začetniške težave, kar se ti jih lahko pripeti (in verjemite, veliko jih je!:))

Tako se je naše skupno delo hitro spremenilo v brezplačno delavnico, na kateri sva z Majo srkale znanje in nadlegovale mojstra z novimi in novimi vprašanji. Moja šola struženja do sedaj so bili filmi na You Tube. Mojstri tam detajlno pokažejo, kako mora drseti dleto, pod kakšnim kotom ga moraš prisloniti k skledi, tudi to, katero dleto je namenjeno kateremu poslu. Ampak film se po navadi začne, ko je kos lesa že vpet na stružnico in konča, ko je skleda na stružnici pobrušena in namazana. Nihče ti recimo ne pokaže, kako skledo vpeti in kako potem, ko jo snameš, odstraniti leseni krog, s katerim je bila skleda na stružnici vpeta. Jaz sem jih do sedaj brusila stran na robni brusilki. Ajoj, sem zdaj ugotovila. To se lahko naredi bistveno bolj elegantno!

vpenjanje brusenje-dleta rob

Majino največje odkritje je bilo, kako vpeti dleto, ko ga brusiš, da dobiš lepo, enakomerno ostro rezilo. Moje največje odkritje je bilo, da rabim novo dleto, namenjeno posebej izdelavi skled. Sliši se preprosto, a sploh ni, dokler ti nekdo tega ne pokaže ali pove. Poleg tega pa sva se naučili še sto drobnih trikov in tehnik in uživali v debati o tem, kakšen mora biti končni izdelek, da ustreza osnovnim standardom, po katerih prepoznaš dober strugarski izdelek.

Ko sem se zjutraj peljala v škofjeloške hribe, sem bila malce prestrašena, ko sem se proti večeru vračala, pa neskončno hvaležna. Stanislavu, ki je bil pripravljen z nama deliti svoje znanje, nama posvetil svoj dan in z neskončno potrpežljivostjo odgovarjal tudi na včasih malce butasta vprašanja. In hvaležna Maji, ki je krasno, odprto dekle, polno življenjske energije in optimizma, pa še izjemno radodarna, saj mi je, ko smo se vračali mimo njenega doma, podarila nekaj svojih noro lepih korenin. (Vem, vam to najbrž ne pomeni dosti, meni pa cel svet.)

Slovenci smo znani po nevoščljivosti in škodoželjnosti. Ampak ne vsi, nekateri so tudi plemeniti in brez pomisleka delijo svoj največji zaklad z drugimi. Držim pesti, da se Stanislavu nisva preveč zamerili in da takšno druženje ponovimo še kdaj.

skupinska