Si ti avtor?

Koncept avtorstva mi dela težave že od časov, ko sem prvič odkrila čudežno moč kombinacije tipk ctrl c. In nikar ne planite po meni, da so pravila vendar jasna in da vse, kar ni nastalo na tvojem zeljniku, pač ni tvoje in da moraš v tem primeru ali ne uporabiti ali pa primerno navesti avtorstvo in (včasih) plačati avtorske pravice. Stvari pač niso tako preproste.

Kaj se sme in kaj ne sme? Kdaj citat postane plagiat? Je ta misel res moja, ali samo ponavljam nekaj, kar je pred mano mislil in zapisal že nekdo drug?

Celotna zgodovina človeštva sloni na tem, da kolektivno izpopolnjujemo ideje, ki so se v nekem trenutku utrnile posamezniku. Od ugotovitve, da se ogenj lahko ukroti na omejen prostor, preko prenašanja ognja od ognjišča do ognjišča in iznajdbe netiva, do motorja z notranjim izgorevanjem. Od kotaljenja hlodov preko iznajdbe kolesa do formule ena. Od prve uporabe sence na Giottovi freski preko sfumata na Moni Lisi do chiaroscura pri Caravaggiu. Nihče ni otok (hm, bi morala dodati fusnoto, ki pripisuje avtorstvo tega izreka Hemingwayu?*) in ni je človeške stvaritve, ki se tako ali drugače ne bi oplajala pri svojih predhodnikih.

Ampak kje postaviti mejo? Pomislite na vse te razkrinkane plagiate diplomskih nalog in Trumpa, ki ukrade govor modelu iz Batmana. Plagiator je po eni od logik tisti, ki namenoma zamolči pravo avtorstvo oziroma kot avtorja poskuša prodati sebe, kljub temu, da uporablja zamisli drugih ljudi. Pa lahko Trumpu to res očitamo? Je namenoma zamolčal Batmana, ali se samo ob vsem skupaj res dobro zabava? So Melaniji res podtaknili Michellin govor zato, ker njeni svetovalci niso znali napisati boljšega, ali je bila to zgolj provokacija, s katero so ji zagotovili neverjetno medijsko pokritost? In ali potem to je plagiatorstvo, ali le do najvišjega cinizma prignani postmodernistični koncept poustvarjanja?

Postmodernizem je citiranje postavil na piedistal in omogočal neke vrste intelektualno samozadovoljevanje, ki si ga čutil ob prepoznavanju skritih citatov, s čimer si samemu sebi dokazoval, da si dovolj načitan, da se lahko, recimo, uvrščaš med Intelektualno elito. Mogoče je s tem poskušal izmojstriti naš čut za citiranje in postaviti bolj jasne meje med citatom in plagiatom. A ni mu uspelo. Vse, kar je naučil mene, je to, da ne obstaja nek skupni najmanjši imenovalec tega, kar je obče znano in poznano. Ko rečem, da nihče ni otok, si mislim, da to misel vsi poznate. A nekateri je zagotovo ne. Kako naj torej določim mejo, kdaj moram citat navesti? Kot denimo limona v gintoniku. Nekdo se je tega moral prvi spomniti, mar ne?

Dilemo bi mogoče lahko razrešila predpostavka, da je avtorstvo stopnja predelave izvirne ideje. Ampak tudi tu ni možno potegniti ostre meje. Nekaj mi je lahko v navdih samo kot asociacija, nekaj drugega lahko sestavim iz tridesetih različnih koščkov v novo celoto, spet drugič lahko videno idejo skoraj ponovim, ampak v drugem materialu. Kje je meja?

V zadnjem mesecu sem tem razmislekom namenila kar nekaj časa. Začelo se je, ko me je eden od slovenskih oblikovalcev, ki ga izjemno cenim, opozoril, da sem naredila ponaredek enega od njegovih izdelkov. Ampak nisem, majke mi! Nisem niti poznala njegovega izdelka, niti vedela, da se on s čim podobnim sploh ukvarja. Samo čez dva dni naletim na novoletnem sejmu na nekoga, ki je uporabil neko mojo idejo in naredil skoraj identičen izdelek. Spremenil je le dimenzije in uporabil drug les. Še pred tem sem se svoje spletne strani lotila tako, da sem našla eno, ki mi je všeč in naročila sinu, naj naredi podobno. Sem kradla? Bi morala poiskati avtorje in jih prositi za dovoljenje? Jim morda plačati tantieme? Kje se kraja začne in kako določiti mejo?

In moj zadnji primer. Na Pinterestu sem naletela na izdelek, ki me je pustil brez sape. Preprost, krasen, monumentalen kos lesa, pritrjen na kovinsko ploščico, z utilitarno funkcijo držala knjig na knjižni polici. Avtorski kos, delo ameriškega dizajnerja iz šestdesetih. Moram ga narediti! Ampak ali ga lahko potem tudi prodam? Seveda bo imel malo druge dimenzije, seveda bo narejen iz drugačnega lesa, ki bo med sabo zlepljen v drugačne kombinacije odtenkov in struktur. Ampak. Je to kraja? In če ga nadgradim, mu izvrtam okroglo odprtino ali pa diagonalno prerežem na pol? A potem je pa OK?

Povejte!

_______

*Potem sem, ker je ravno o take sorte tekst, šla preverit na wikipedijo in začudena ugotovila, da je Hemingway v Komu zvoni zgolj citiral Johna Donna, oz. njegov verz iz pesnitve Meditacija XVII. Nisem vedela.