Otip, kot bi božal svilo

Brušenje podstavka za torte

Kadar kupujem izdelke iz masivnega lesa, jih vedno »gledam« tudi s prsti, saj je otip, ta taktilna vrednost materiala, pri lesu skoraj še bolj pomemben od samega videza in funkcionalnosti izdelka.

Otip lesa

In ravno pri otipu boste zaznali največjo razliko med izdelki, ki so narejeni na hitro, samo odrezani in strojno skobljani, ter tistimi, ki je vanje bilo vloženih neskončno število minut in včasih tudi ur brušenja, mazanja z naravnim zaščitnim slojem olja, še enega brušenja,  glajenja in čisto na koncu še poliranja površine s čebeljim voskom.

Vsaka vrsta lesa se obnaša malo drugače, ko jo površinsko obdeluješ. Oreh sodi med tiste, ki se pretvarjajo, da so že popolnoma gladki, a ko jih obrišeš z mokro krpo, se vse skrite dlačice postavijo pokonci in prej gladek les nenadoma postane grob in neprijeten na otip. Še posebej je to pomembno pri izdelkih, ki so v pogostem stiku z vodo, kot so denimo kuhinjske deske, sklede, podstavki za milo pa tudi posamezni kosi nakita, ki lahko pridejo v stik z vodo, kot so recimo prstani ali zapestnice.

Razlika je v trudu

Obstaja več različnih tehnik (nekaj jih najdete recimo med napotki v Woodworker’s Journal), kako odpraviti to zagato in narediti leseni izdelek, ki ga odlikuje svilnat otip. Vsem je skupno to, da vzamejo veliko časa in zahtevajo veliko dozo potrpljenja. Zato so takšni kosi vredni dosti več, kot podobni, a po končni obdelavi neprimerljivo bolj površno in na hitro narejeni izdelki.

Ko boste naslednjič kupovali lesen izdelek, imejte to v mislih. Otipajte ga, pobožajte, ne le v eni, temveč v več različnih smereh. Le če roka gladko steče v vseh smereh, ste lahko zadovoljni in veste, da je ta izdelek nastal s posebno skrbjo in vloženo osebno energijo, ter da bo enako gladek in prijetne na dotik ostal tudi čez nekaj tednov, mesecev ali pa čez vrsto let.

 

Foto: Klemen Razinger